Seznam Pesmi

Boženka Jelerčič

Ko mrak je legel nad dolino

V večerih, ko mrak pregnal poletno je vročino,
pred hišo je privabil vso družino.
Takrat je vnukinja se babice držala in prav potiho ji dejala:
»Nona, še enkrat povej, kako v Egiptu si služila,
tam kjer v morje stekajo se vode Nila?
In kam si nona vse obleke skrila, ki na slikah, si jih ti nosila?«
In roka žuljava je drobno dlan ujela,
z ljubeznijo je deklici srce ogrela.
Spominom se je žena prepustila,
kot odmev iz daljnih let, besede zaslutila.

Tam v parku, kjer otroka tujega je varovala,
se nežna vez je med njima stkala.
»Dada, povej, ali res vsa zelena je tvoja dežela,
da še lastovka tam je gnezdo si spela?
Dada, kdaj me boš s sabo vzela?
Misliš, da bom kravo pasti znal,
da tvoj sin mi bo pokazal,
kako iz veje vrbove se narediti da piščal?«
Otroku je svoj dom opisovala,
kot da tako bo vez ohranjevala,
a dečka tujega je vzljubila,
se otrokom svojim odtujila.

Leta si je domov želela,
pozneje pa kot da je bolečina otopela,
v mestni hrup se je vživela,
domov pošiljala je vse kar je imela.
Mnogih stvari se je v tujini naučila,
jezike tuje je tekoče govorila,
v Egipt odšla je kot mladenka,
vrnila se je zrela ženska.
Vsa leta je po ljubezni hrepenela,
a doma v realnost kruto se je ujela,
obleke pražnje je na dno »baula« skrila in glavo z ruto si pokrila.

Občutljiva na besede in na kritične poglede,
le redko se je nasmejala,
kot noter vase bi jokala,
so ji gube leta v obraz izklesala.
Moža, otroke zgodaj je zgubila,
toda pred življenjem ni klonila,
oči izkušenj in modrosti polne na obrazu so sijale,
ko so misli v mladost,
v Egipt spet včasih se podale,
ko za vnuke svoje je molila,
da domača bi jih zemlja prehranila.

       
Avgust 2007


<nazaj