Novice
25.01.2015
poročilo o obisku Kaira
Goriški muzej Kromberk – Nova Gorica
Etnološki oddelek
Inga Brezigar
Priloga k potnemu nalogu št. 354/2014 z dne 10.12.2014
POROČILO O SLUŽBENI POTI, Kairo 10.do 14.12.2014
Dokumentiranje arhiva v hiši šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, Kairo, ulica: dr. Mahmoud Fawzy St. 9 (Rue de Haras 9)
Na pobudo in povabilo Darinke Kozinc, predsednice Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, Prvačina, smo se z Darinko Kozinc in Vesno Humar, članico Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink Prvačina in novinarko, opravili pot v Kairo, k Šolskim sestram sv. Frančiška Kristusa Kralja, ki vodijo hišo slovenskih Šolskih sester. Pot je bila načrtovana v okviru projekta evidentiranja in dokumentiranja gradiva, povezanega s kulturno dediščino aleksandrink, s katerim se društvo prijavlja pri Mestni občini Nova Gorica. Hiša sodi pod Tržaško provinco Šolskih sester. Dokumentiranje hiše v Kairu v terminu 10.-14. 12.2014 je bilo opravljeno z vednostjo in v organizaciji sestre Doroteje Rupnik, sestre prednice Šolskih sester Tržaške province. Sestre v Kairu so poskrbele za našo varnost, na letališču sta nas pričakali s. Nives, predstojnica hiše v Kairu in s. Lorenzija s šoferjem, ki opravlja vožnje zanje. Sestre, ki trenutno vodijo hišo so s. Nives, Lorenza in Atanazija, ki so Koptinje, vendar so se izšolale pri slovenskih šolskih sestrah v Trstu in Gorici in še vedno ohranjajo slovenski duh v hiši. Sestre še vedno molijo v slovenščini, so tudi v stalnem stiku s slovenskim veleposlaništvom v Kairu in s. Nives na prošnjo veleposlaništva redno zanje speče slovensko potico za protokolarno darilo in promocijo Slovenije. Dom šolskih sester v Kairu je zdaj preurejen v študentski dom za dekleta iz arabskih dežel, ki študirajo v Kairu. Trenutno je v domu 65 študentk, tako krščanske kot muslimanske vere, zanje skrbijo tri šolske sestre in tri do pet zaposlenih deklet in žena, ki skrbijo za kuhanje in čiščenje. Dekleta imajo v domu osnovno oskrbo, zajtrk in kosilo, ki si ga lahko tudi nesejo v sobe, držijo se hišnega reda, sicer pa so povsem sproščene. V domu ostanejo navadno do konca študija, sprva v troposteljnih sobah, kasneje tudi v enoposteljnih, navadno do 6 ali 7 let.
Hiša, nekdanja palača princese Chwikar, je ohranila nespremenjeno zunanjost, notranje stopnišče in osnovno razporeditev prostorov, s kuhinjo in jedilnico v pritličju, salonom v dveh nadstropjih ter s pralnico in sobami za hišno osebje ter veliko teraso v zgornjem nadstropju. Vrt je obdan z zidom, sestre pa so poleg dokupile še dodatno poslopje s sobami za študentke.
V nadstropju, poleg salona je kapela z zakristijo, vsakdanjo mašo ob 7.30 zjutraj pa opravljajo bratje frančiškani, do nedavnega so v dom prihajali francoski bratje iz župnije cerkve sv. Jožefa, zdaj so iz druge župnije. Vsakodnevne molitve sestre še vedno opravljajo v slovenščini, sicer pa s slovenskimi obiskovalci komunicirajo v italijanščini. S. Nives in Lorenzija sta po rodu iz Aleksandrije, s. Atanazija iz vasi blizu Luxorja. Sestre ohranjajo slovenski duh v hiši, ki jih krepijo stiki s slovenskimi sestrami v Trstu, hiša je urejena po evropskih standardih, na čas, v salonu je še nekaj (4) slik slikarja Primožiča, na čas, ko so se v hiši zbirale aleksandrinke, pa spominja le še knjižnica, ki je trenutno v zaprti omari v salonu. Sestra Nives nam je v pregled predala vsebino knjižnice s knjigami,opravljeno je bilo skeniranje popisa knjig v knjižnici ter podobic, razglednic in napisov, ki smo jih našli v knjigah. Starejše knjige v knjižnici, pretežno iz prve polovice 20. stoletja so zavite v ovojni papir, popisane in klasificirane, knjižnico pa dopolnjujejo tudi novejše publikacije, ki pa niso vpisane v popis.
Z dokumentiranjem hiše in gradiva, ki je še v hiši v Kairu, smo zaokrožili evidentiranje sledov slovenskih aleksandrink Egiptu. Dokumentiranje hiše in gradiva v hiši Šolskih sester – Azil sv. Frančiška v Aleksandriji je bilo namreč opravljeno leta 2008, ko sva se z Darinko Kozinc udeležile slovesne maše ob 100-letnici prihoda prvih Šolskih sester v Egipt leta 1908. Gradivo je bilo predstavljeno z razstavo Skriti obrazi Aleksandrije leta 2009 na gradu Kromberk v Goriškem muzeju.
Ob samem dokumentiranju in evidentiranju sledov in gradiva aleksandrink v Egiptu, pa je bila za delegacijo Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink (Darinka Kozinc, Vesna Humar) in Goriškega muzeja (Inga Brezigar) pomembno navezovanje stikov s še maloštevilno slovensko skupnostjo v Egiptu, ne le šolskimi sestrami, pač pa tudi s slovenskim veleposlaništvom in prebivalci Egipta, ki ohranjajo stik s Slovenijo.
Že prvi dan po prihodu nas je v hiši šolskih sester obiskal ambasador iz Slovenskega veleposlaništva v Kairu, Jaka Miklavčič, ki je pripravil tudi obisk veleposlanice g. Tatjane Miškove v soboto 13.12. Obiska na domu šolskih sester se je poleg veleposlanice udeležila tudi njena družina, ambasador Miklavčič in varnostnik. Veleposlanico smo seznanili z delovanjem Društva za kulturno dediščino aleksandrink in Goriškega muzeja. S strani muzeja smo ji za arhiv in potrebe veleposlaništva predali CD razstave GM Skriti obrazi Aleksandrije (Grad Kromberk 2009), opozorili smo jo tudi na možnosti povezovanja Goriške z Egiptom, na arhitekta Laščaka in njegovo vilo Rafut, na vprašanje arhitekturnih možnosti in ev. utiranja poti našim arhitektom ter na možnosti turističnega in gospodarskega, za kar se veleposlaništvo že trudi. Vesna Humar je z veleposlanico Miškovo opravila intervju o njenem pogledu na slovensko-egiptovske odnose.
Na veleposlaništvu imajo evidentiranih okoli 30 oseb, ki so še povezane s slovensko skupnostjo in Slovenijo, opozorili so nas na Aleksandro Bajec, fotografa Tomija Kovačeviča, ter na priprave za ustanovitev Društva slovensko-egiptovskega prijateljstva, za kar se trudi neka gospa, ki bi želela po tej poti pridobiti tudi slovensko državljanstvo. Spoznali smo gospo Aleksandro Bajec, hčer Luciana Bajca, sina aleksandrinke Vere Bajec, ki trenutno živi, dela kot svobodna novinarka in prevajalka ter študira arabščino v Kairu, ki nas na domu šolskih sestre obiskala v četrtek, z njo smo opravili pogovor in intervju. Obisku slovenske veleposlanice pa se je pridružila še gospa Dino Ahleb (?), žena Tomija Kovačeviča, fotografa, ki živi in dela v Kairu, ukvarja se predvsem s fotografiranjem egiptovske kulturne dediščine, fotografiral je tudi arhitekturno dediščino arhitekta Laščaka. Razstava njegovih fotografij je bila predstavljena ob obisku predsednika Pahorja v Egiptu 2010. Z ženo prideta za Božič v Slovenijo, navezala bosta stike z Društvom za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, obiskala muzejsko zbirko aleksandrink v hiši na Placu v Prvačini, pogovor naj bi tekel tudi o možnosti priprave razstave Kovačevičevih del, bodisi v okviru Društva ali Goriškega muzeja.
S sestro Lorenzijo smo obiskali latinsko pokopališče v Kairu, kjer je pokopanih veliko aleksandrink in postavljena spominska plošča na pokopališki kapelici. Pobuda, da bi ob plošči postavili še popis imen Slovenk in Slovencev, pokopanih na pokopališču v Kairu, je vedno bolj aktualna, saj je grobov s slovenskimi imeni čedalje manj – ob neplačevanju groba namreč tega prekopljejo in prodajo drugim, večinoma arabskim družinam. Popis imen in pregled matičnih knjig v cerkvi sv. Jožefa v Kairu in sv. Katarine v Aleksandriji je že opravila delegacija Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink v sestavi Dejana Baša, Tina Mihelj in Neva Leban, ki je Egipt obiskala v marcu 2014. Popis imen trenutno hrani Tina Mihelj, poročilo o popisu pa je na spletni strani društva.
Realizacija pobude o postavitvi plošče z imeni tako na kairskem kot aleksandrijskem latinskem pokopališču bi morala biti vključena v dolgoročni program društva, saj bi bila to ustrezna oddolžitev slovenskim ljudem, ki so za vedno ostali v egiptovski zemlji. Opravili smo tudi obisk cerkve sv. Jožefa, ki je bila nekdaj matična župnijska cerkev slovenske skupnosti v Kairu, kjer so opravljali poroke ter krstne in pogrebna slovesnosti.
Po skupnem mnenju ( Darinka Kozinc, Vesna Humar, Inga Brezigar) bi bilo koristno sledove slovenske prisotnosti vključiti v splošno kulturno in turistično ponudbo za obisk Egipta, seveda po dogovoru s šolskimi sestrami oz. drugimi zainteresiranimi slovenskimi prebivalci v Egiptu. V primeru, da bo zaživelo Društvo slovensko-egiptovskega prijateljstva pa se bo Društvo za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink povezalo v skupno pobudo za navezovanje stikov.
S ambasadorjem Jakom Miklavčičem smo se pogovorili o možnostih nadaljnjega zbiranja gradiva o fenomenu aleksandrinstva in slovenski prisotnosti v Egiptu. Pregledati bi bilo potrebno arhivsko gradivo na Jugoslovanski ambasadi, arhivsko gradivo imigracijskih uradov iz časa Avstro-Ogrske je bilo prenešeno v dunajske arhive, iz časa Italije pa v rimske arhive. Dolgoročna vizija delovanja društva vključuje nadaljnje evidentiranje in dokumentiranje pojava slovenskih izseljencev v Egiptu, ob vključevanju v aktualne družbene probleme pa tudi opozarjanje na podobne primere ekonomske migracije žena in deklet iz držav tretjega sveta v države zahodnih demokracij.
Z zbiranjem gradiva aleksandrink Goriški muzej nadaljuje pobudo Dorice Makuc, ki je s knjigo Aleksandrinke leta 1993 spodbudila zanimanje za ta, prej zamolčan, fenomen ekonomske migracije goriških in primorskih žena in deklet v Egipt. Prva razstava o aleksandrinkah je bila v Goriškem muzeju postavljena že leta 1994 na gradu Kromberk, Goriški muzej je leta 2004 tudi sprejel in vodil pobudo za postavitev plošče aleksandrinkam, v ta namen sodeloval pri ustanovitvi Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink, Prvačina leta 2005 ter spodbujal in pomagal pri postavitvi muzejske zbirke v Prvačini, prav tako tudi pri postavitvi plošče v Azilu Šolskih sester sv. Frančiška, Kristusa Kralja v Aleksandriji leta 2007. Sodelovanje s slovenskimi Šolskimi sestrami Tržaške province, ki delujejo v svojih podružnicah v Egiptu, je privedlo dokumentiranja gradiva hiše v Aleksandriji 2008 in razstave Skriti obrazi Aleksandrije leta 2009. Z delom pri raziskavi tega specifičnega fenomena Goriške želi Goriški muzej nadaljevati in pridobiti pričevanja in gradivo slovenskih družin v Egiptu in egiptovskih družin, v katerih so bile zaposlene Slovenke. Gradivo vključujemo v posebno muzejsko zbirko o aleksandrinkah.
Mag. Inga Brezigar
Kustodinja-etnologinja
< nazaj